Na skupne toplotne izgube stavbe poleg transmisijskih toplotnih izgub precej vplivajo še prezračevalne toplotne izgube, ki nastanejo zaradi izmenjave odtočnega zraka iz prostorov z zunanjim zrakom. Prezračevalne oziroma konvekcijske toplotne izgube lahko zmanjšamo le do določene mere, ker je zaradi zdravstvenih in gradbenofizikalnih razlogov v prostorih nujna minimalna 0,5- do 0,8-kratna izmenjava zraka na uro. Optimalno izmenjavo lahko dosežemo le z nadzorovanim prezračevanjem, pri čemer mora biti nenadzorovana izmenjava zraka skozi razne stike in razpoke na obodu stavbe čim manjša. Pri klasično zidanih stavbah je največji delež stikov ravno pri oknih in vratih. Pri sodobnih oknih in vratih običajno niso kritične pripire (stiki med okenskim krilom in okvirjem), temveč so zaradi nestrokovne vgradnje kritični predvsem stiki med okvirjem in steno. Pri slabi izvedbi špalete lahko pride do velikih toplotnih izgub, posledično pa še do pojava kondenzata in plesni na notranji strani zidu.